IGMANSKI MARŠ 2019

V spomin na legendarni »Igmanski marš« na planini Igman vsako leto konec januarja poteka spominska slovesnost, ki se je udeleži veliko ljudi iz različnih delov nekdanje skupne države, tudi iz Slovenije. Člani društva so Bosno potovali skupaj s prijatelji iz Cerkna, Idrije in Laškega. Tridnevni izlet smo izkoristili tudi za ogled Jajca, mesta Sarajeva in predora rešitve (tunel spasa) ter seveda olimpijskih objektov na Igmanu in Bjelašnici.

Letošnje slovesnosti v počastitev 77.obletnice Igmanskega marša se je udeležilo več kot deset tisoč ljudi, med njimi tudi skoraj petsto Slovencev. Pohod se je začel na mestu, kjer so se borci 1. Proletarske brigade začeli vzpenjati proti Igmanu. Tam je bila le krajša slovesnost. Pot smo z avtobusi nadaljevali do Planinskega doma Brezovača, kjer je tudi začetek pohoda. Glede na to, da vremenske razmere niso bile najbolj ugodne, so 12 km dolgo pot kljub temu nekateri prehodili, drugi pa so se na prizorišče odpeljali z avtobusi. Osrednja slovesnost je potekala na Velikem polju. Številne govore in polaganje vencev različnih organizacij ZZB za ohranjanje vrednot NOB sta spremljala pesem in plapolanje zastav, med katerimi je bilo tudi veliko slovenskih. Po uradnem delu je sledilo druženje. V dolino smo se vrnili polni vtisov in razmišljanj o naši preteklosti in prihodnosti.

Eden redkih še živečih udeležencev Igmanskega marša je tudi Slovenec, 88-letni Albin Pibernik iz Ljubljane, ki se je z družino kot enajstletnik udeležil legendarnega marša čez Igman v osvobojeno Fočo, kjer mu je zaradi ozeblin umrla mati, oče pa je kasneje padel v borbi.Igmanski marš je poznan kot najpomembnejši pohod na ozemlju nekdanje Jugoslavije med drugo svetovno vojno. Nemci so konec  januarja leta 1942 v vzhodni Bosni obkolili 1. proletarsko brigado, katere štab se je odločil za umik mimo Sarajeva čez Igman proti osvobojeni Foči. Okoli 700 borcev, med katerimi je bilo tudi 50 ranjenih ali bolnih partizanov,  se je na pot podalo v noči s 27. na 28 januar. Utrujeni in prezebli so po 19 urah hoje v hudem mrazu (-320C) in po globokem snegu prispeli na Veliko Polje. Čeprav jih je odlikoval izreden pogum in medsebojna pomoč, nekateri poti niso preživeli. Približno 170 borcev pa so zaradi hudih ozeblin prepeljali v bolnišnico v Fočo, kjer so jim pomrzle dele telesa amputirali brez narkoze.

Med borci 1. Proletarske brigade so bili tudi pripadniki slovenske čete Ivan Cankar, ki je bila ustanovljena v Užicu 5. novembra leta 1941.

Slike in tekst: Kira in Senad Biščanin